Vedeževanje nekoč in danes

Z napovedovanjem prihodnosti vedeževanje, so se ukvarjali ljudje vseh civilizacij, obdobij in prostorov, staro je toliko kot človeštvo. Jamske risbe v Franciji izpred 15000 let dokazujejo, da so v takratnih skupnostih uporabljali vedeževalske sposobnosti šamanov na podoben način kakor v Sibiriji v 19. stoletju. Danes je astrologija izjemno priljubljena. V tem se kaže značilnost naše sodobne zahodne družbe, ki poudarja pomen posameznika. V vsej zgodovini vedeževanja se na izviren način zrcalijo človeški upi in bojazni.

človekovi prvi poskusi, da bi napovedal prihodnost, vedeževanje segajo daleč v predzgodovinsko obdobje: samo ugibamo lahko, kakšna sredstva je takrat uporabljal. Najbrž podobna kot nekatera primitivna plemena danes; jasnovidstvo, razlaganje sanj, žrebanje, vedeževanje po znamenjih na zemlji in v plamenih ter po oraklih vseh vrst.

Primitivna ljudstva so verjela, da imajo lahko odrasli moč, da vidijo v prihodnost, če pa so med otroki naleteli na kakšnega s posebnimi intuitivnimi sposobnosti, so te njegove sposobnosti gojili in negovali, da je postal poklicni vedeževalec. Veljalo je, da imajo otroci bolj zanesljive slutnje od odraslih in celo intuitivni šesti čut. Vedeževalec je uporabljal pripomočke, ki so mu pomagali napovedovati dogodke. V Papui in Zambiji, na primer, je služil za posrednika med vedeževalcem in sporočilom kipec. Na Tahitiju so uporabljali bučo ali vrč z vodo približno tako, kakor pri nas kristalno kroglo, spet drugod posebne vrste nihalo ali navadno vejo.

Takšni pripomočki še danes pomagajo vedeževalcu pri osredotočenju, v njih ni nič jasnovidnega, samo posredno vplivajo na njegova čustva in mišljenje. Z razvojem civilizacij pa so si ljudje izmišljali tudi bolj zapletene načine vedeževanja. Že pred letom 1000 pr.n.š.so se na primer v Babiloniji svečeniki ali čarovniki združili astronomijo in matematiko in ustvarili astrološke tabele, ki so vplivale na Grke, ko so le ti začeli razvijati svoje astrološke sisteme. Čisto samostojno se je razvijalo znanje majevskih in drugih srednjeameriških svečenikov, ki so prav tako sestavili zapletene matematične formule in tabele. Ti sistemi so toliko empirični, kolikor temeljijo pripomočki za vedeževanje na tisočletnih opazovanjih. Njihove domneve pa so vse prej kot empirične.

SVEČENIKI IN VEDEŽEVALCI
VEDEŽEVANJE

Zelo verjetno so v nekatere najstarejše arhitektonske stavbe na svetu vgrajeni sistemi za napovedovanje prihodnosti po zvezdah (npr.Stonehange v Angliji). Po drugih sistemih so vedeževali z manjšimi kamni ali celo palicami, ki jih je vedeževalec vrgel na zemljo. Prebral je vzorec, ki je nastal (tako kot danes kavino usedlino), saj je veljalo prepričanje, da je v njem upodobljena prihodnost.

Ljudje so mislili, da jim vedeževalci na ta način razlagajo božja sporočila, tako so se sčasoma začeli z vedeževanjem ukvarjati svečeniki. Proučili so razne na videz naključne vzorce. Svečeniki ali čarovniki, izraza sta dolgo pomenila isto so trdili, da napovedujejo prihodnost, pri tem pa so se ravnali po vedeževalskih pravilih, zapisanih v knjigah. Ta pravila so bila velika skrivnost. Če bi bila splošno znana, bi duhovništvo izgubilo svojo moč, zato se je tudi toliko tehnik za napovedovanje prihodnosti izgubilo skrivnost so preveč skrbno varovali.

Sveto pismo je bogat vir najstarejše zgodovine o tem področju. Morda je Mojzes prvi čarovnik svečenik, o katerem imamo podrobno poročilo. Prihodnost se mu je med drugim razkrivala v raznih razodetjih goreč grm, glasovih z neba, slutnjah in utelešenjih. V stari zavezi pa je tudi veliko poročil o dejavnosti drugih vedeževalcev ali prerokov. Nekatere so bile javne, na primer napoved preroka Jeremije, Mojzesova knjiga, Sumerski in babilonski svečeniki so bili strokovnjaki za razlago znamenj v jetrih žrtvenih živali, po katerih so napovedali prihodnost.

Ko so se razvile egipčanska, grška, kitajska, in rimska civilizacija, so postali tudi postopki za vedeževanje zelo zapleteni. Grki so prevzeli staro babilonsko astrologijo, vedeževanje, ju razvili in jo prenesli v Rim. Na Kitajskem so napovedali prihodnost po rmanovih stebelcih, ob čemer so se razvile zapletene razlage, zbrane v knjigi Yijing. Vzporedno s tem se je na Kitajskem razvilo napovedovanje prihodnosti po razpokah na lopaticah žrtvenih živali, lopatice so segrevali na ognju.

GRKI IN RIMLJANI
VEDEŽEVANJE

Do 5 stol.pr.n.š.so Grki razvili svojo teorijo o usodi, dogodke in njihove vzroke urejajo bogovi in vsak naslednji je pod vplivom prejšnjega. Vedeževali so prav po vsem, če je konj zjutraj stopil iz hleva najprej z desnim kopitom in šele po tem z levim, je bil dan ugoden, če so vrgli kamen v zrak na en način, je to pomenilo nekaj, če so ga vrgli na drugega, pa kaj drugega. Menili so, da njihova telesa pošiljajo znamenja njim samim, pa tudi opazovalcem. V Grčiji je bilo zlasti pomenljivo kihanje.

Vsa ta znamenja in slutnje so bila zelo cenjena, po umoru Julija Cezarja so krožile mnoge zgodbe, ne samo tista znana napoved preroka Spurina. Večina vedeževalcev je delala resno in pošteno. Veliki grški filozofi so priznavali astrologijo in mnoge druge oblike vedeževanja. Platon je na primer pisal, da dar vedeževanja presega človeški razum in da je soroden čustvu ljubezni.

Velika grška preročišča, Dodoni in Olimp.
Rimljani so bili globoko prepričani, da je prihodnost mogoče napovedati, čeprav je imelo med njimi tudi nasprotnike. Svečeniki so preučevali drobovje žrtvovanih ovc ali telet, trdili so, da jih bogovi oblikujejo tako, da skrivajo pravilno sporočilo. Ta način vedeževanja imenujemo haruspeksija, je bil takrat v sredozemlju in na bližnjem vzhodu med najbolj razširjenimi, uporabljali so ga Grki, Perzijci, Rimljani in Etruščani. V Italiji so delovali etruščanski svečeniki haruspeksi vse tja do konca poganstva v 4.stol.n.št. Največ so se vedeževalci ukvarjali z jetri, veljala so za najpomembnejši organ v telesu. Menili so, da je svilnata površina jeter pravkar ubite živali ogledalo, v katerem se zrcali prihodnost. Obstajali so modeli jeter, eden najstarejših je babilonski glinasti model jeter, ki je nastal okoli leta 2000 pr.n.št.po njih so svečenike učili vedeževati iz živih organov. Posebno pozornost so posvečali delom, ki bi bili lahko zmaličeni ali bi manjkali, na primer posamezni režnji. Ko so jetra izrezovali iz žrtvene živali, so morali ravnati skrajno previdno, da jih niso poškodovali.